Prišleki - Davek na dodano vrednost

Ne le zato, ker je mit o Sizifu praktično edina izrecna literarna referenca (Kučanova misel o današnjih sanjah in jutrišnjem dnevu to morda vseeno še ni), ki nastopi v Katjini drugi knjigi pesmi, temveč preprosto zato, ker gre za spoznanje, izraslo iz nemogočih zahtev, ki jih pred nas postavlja literatura, naj še enkrat ponovimo: Svet je nedovzeten za naša iskanja smisla, pa naj ga odevamo v še tako lepa oblačila in ga plemenitimo s kar najprodornejšimi mislimi. Če gre – in zakaj ne bi šlo? – že prvo pesem in z njo vso knjigo razumeti tudi v duhu njenega zakonodajnega naslova, potem je premišljevanje odnosa med stvarmi in ljudmi ena prednostnih postavk v opisu del in nalog, ki naj jih poezija danes opravlja. Od katere pričakujemo, da jih bo opravila zaradi in namesto nas. Nas s svojo nežnostjo varovala in med seboj povezovala tuja svetova, ki se nikakor ne moreta sporazumeti glede svojega skupnega bistva. Branila dosegljivo pred našim polaščanjem in tešila človekovo bolečino neubesedljivega. O Katjini poeziji bi lahko rekli, da gladi in rahlja nesporazume, ki so nastali med obema stranema. Njen pesniški postopek, ki je pri svojem bratenju lirskega subjekta z empiričnim avtorjem včasih že kar spogledljivo neposreden, doživljam kot pisanje opomb, pripomb in pojasnil k udarnemu verzu, ki nastopi v večini njenih pesmi. Ta namreč kljub svoji pomenski intenzivnosti (ravno zaradi nje so avtoričini verzi tako primerni za trganje iz konteksta in samostojno podajanje v obliki aforizmov) za svoj celovit izraz potrebuje – pesem. Učinek, ki ga ustvarja in včasih kar v obliki pesemskega sklepa prinese ta postopek, je lahko skoraj neznaten in celo »banalen«, kot je na videz banalno vse, česar v določenem kontekstu nismo vajeni. Kot v pesmih, ki niso ravno popevke, nismo vajeni srečati…