Eho 20 - Bele živali so zelo pogosto gluhe

Knjiga vsebuje enajst kratkih zgodb, ki jih odlikujejo absurdna fabula, ekscentrični liki in prefinjen humor. Naslov Bele živali so zelo pogosto gluhe je po avtoričinih besedah metafora za notranji albinizem – notranjo gluhoto in slepoto, ki človeka oropata ravnovesja in ga pehata v odnose in okoliščine, ki mu škodijo in ga vodijo v pogubo. Protagonisti so sanjači z izkrivljenim dojemanjem realnosti ali samih sebe, ujeti v iluzije ali fiksne ideje, ki jih odtujujejo od lastnega življenja. Vztrajajo v kokonih, ker se bojijo predati svoji strasti in razpreti krila za metulji let, raje ostajajo bonsaj, kot da bi se razrasli v košato drevo. Vsako izmed besedil uvaja moto, pomenljiv citat avtorja iz zakladnice svetovne literature (Musil, Gombrowicz, Dostojevski, Proust, Céline, Bernhardt itd.), ki avtorici služi za navdih pri izgradnji situacij. Te Myšková gradi zelo iznajdljivo, povezava z motom se izlušči šele naknadno in je vselej presenetljiva. Opraviti imamo s prozo umetniškega porekla: ogrodje in vodilo igrivega ustvarjalnega procesa je zavest, da gre za umetelno besedilo, in Myšková pri tem ubira povsem samosvojo pot. Razvoj situacije narekuje močna, skoraj obsesivna domišljija, ki s pikolovsko natančnostjo izrisuje nepričakovane detajle in skrajno jezikovno izbrušeno izpisuje doživetja ter misli, da bralcu nenadoma zadišijo ali zasmrdijo po resničnem življenju. Ko odpremo to knjigo, vstopimo v panoptikum – kabinet čudes iz dobe potrošniškega individualizma, v kateri človeštvo pestita duhovno siromaštvo in odrezanost od vsega sobivajočega. Ogledamo si lahko tragikomične, absurdne, groteskne in fantastične zgodbe slehernikov, ki se vrtijo v začaranem krogu, ker se ne morejo izviti iz okovov samoodrekanja, strahu pred samim sabo, predvsem pa odsotnosti ljubezni do…